Lep jesenski dan se je nakazoval v nedeljo, nihče si ni upal napovedovati takih razmer, pa so se le te zgodile. Burja počasi popušča, soliden gradient, na Lijaku pa se počasi zbira vsa Slovenska in tudi Hrvaška padalska družba. Parkirišče polno zasedeno na vzletišču pa vsaj za 10 nogometnih ekip padalcev. Prišli so iz vseh društev, šole tekmovalci in ostali, ki so si nadejali popolnega dneva, ki ga lahko pričakujemo zgolj na Lijaku. Baze ob poldan nakazujejo nekaj izjemnega. Prvi začetniki in pa tudi tekmovalci so že v zraku. Nekateri takoj na pristanek, drugi do pod baze. Sam še nekaj časa počakam na štartu, vendar se kmalu odločim za vzlet. Množica se širi, z vsako minuto več ljudi. V nekem trenutku jih Bojan našteje okrog 150. Res izjemna in prekrasna kulisa za tale članek. Pa vendar me obdaja občutek nemoči, ko opazujem množico, ki je poteptala sleherno bilko trave, ki smo jo pred meseci posejali. Zgornja primerjava z nogometnimi moštvi ni naključje. Seveda na takšen dan ne moreš pričakovat, da bi se ljudje izogibali trati in ji pustili zrasti. Upam da spomladi ne bo slabe volje zaradi blata in erozije. Proti Brdam se kaže lepa avtocesta ni časa za razmišljat o težavah gremo letet. Malo pod malo v bazah se poigravam cele dve uri. Ponovno se zamislim nad lepoto tega športa. Običajno nas proti zahodu leti zelo malo. Danes pa kot na šolskem izletu. Morje padalcev od Medane v brdih pa do Ajdovščine. No naprej ni šlo. Burja na Kovku ne pojenja. Samo Franek se odpravi po 100 tko pa ga na Čavnu odpihne do Vipave. Spet se zamisli kako je Lijak nekaj posebnega. Na pristanku ob dobri volji se padalci razgovorimo. Damjan iz domačega Poleta speče nekaj krompirja, nekaj pijače dopolni že tako popoln dan. Na koncu pa debata nanese tudi na težave naše zveze. Dogovor, da vsako društvo skrbi za svoje vzletišče in da vsi člani ZPLS-ja uporabljajo vsa slovenska vzletišča je super. Čeprav se Primorci ne prav pogosto odpravimo letet drugam po Sloveniji, v Ikarju pogosto z veseljem prebiram zgodbe, kako društva urejajo nova in pa stara vzletišča. Tudi društvo polet je letos po dveh desetletjih začelo s celovito obnovo Lijaka. Projekt je zelo obsežen, skoraj preveč. Po vseh borbah z birokracijo nam je končno vzpelo nekaj izjemnega. V Sloveniji dobivamo skoraj popolno vzletišče. Načrti so obsežni, gradbena dela so končana. Manjkajo še klopi, table, pa tudi WC je v planu. Žal nam pa za vse to zmanjka financ. Na pomoč nam je priskočila občina, prepričan sem, da bo tudi zveza razumela pomen lijaka za celotno slovensko padalsko sceno. Navsezadnje imamo na Lijaku vse slovenske šole tečaje in izpite. Projekt še zdaleč ni zaključen. Na pristanku poteka pridobivanje soglasij za vkop nevarnega daljnovoda ob cesti. Tudi gostinski lokal čaka na boljše čase. Projekti zanj pa so tudi pripravljeni. Takoj ko bo lokalna skupnost razumela pomen tega območja bomo dobili objekt vreden nas padalcev. V društvu Polet Nova Gorica, si želimo da bomo lahko ob dobri pivi in hrani skupaj na pristanku malo posedeli. Za zelenico na vzletišču in njeno obnovo, pa smo vsi posamezniki isto odgovorni. Čim manj nepotrebne hoje pa smeti v dolino.

Srečno Uroš Komel